Do pred šestdesetimi leti je v vasi Gorenje delovala zasebna Špehova kovačija, v kateri so opravljali kovaška, podkovska, ključavničarska in mehanična dela ter izdelovali kmetijske stroje. Po nacionalizaciji leta 1950 se je delavnica preimenovala v Okrajno kovinsko podjetje Gorenje, ki se je ukvarjalo tudi s pridelavo zelene gline in tufa. Marca 1953 je vodenje podjetja prevzel prvi v vrsti vizionarskih menedžerjev Gorenja, Ivan Atelšek. Zanj ni bilo dovolj bolje delati in uspešneje poslovati, ampak je želel obrtno delavnico razviti v pravo podjetje. Spremenil je organizacijo poslovanja in povečal učinkovitost dela ter izpopolnil izdelke in razširil program proizvodnje. Uspešen je postal program sadnih mlinov in mlatilnic. Za mlatilnico so leta 1956 prejeli tudi patent – prvi korak na poti inovativnosti zaposlenih v Gorenju, katera je do danes prinesla že več kot 150 patentov in številna priznanja za inovativnost.

Čeprav se je podjetje šele dobro utrdilo v jugoslovanskem prostoru, je že začelo pogledovati v širši svet. Kakovostni izdelki so odprli pot tudi v druge države. Gorenje je leta 1964 izvozilo prvih 200 štedilnikov na zahtevni nemški trg in pričelo sodelovati s podjetjem za kataloško prodajo Quelle. Zaradi velike konkurence na teh trgih, je postal zelo pomemben tudi videz aparatov. Tako se je leta 1963 v Gorenju zaposlil prvi industrijski oblikovalec. Sedem let kasneje je bil ustanovljen Design center, ki kot samostojno podjetje Gorenje Design Studio letos praznuje 40-letnico.

S prodorom na tuje trge se je ponovno pojavilo tudi pomanjkanje prostora za širitev proizvodnje in v začetku leta 1963 je padla odločitev o gradnji nove tovarne, ki naj bi omogočila sodobnejšo industrijsko proizvodnjo in organizacijo dela. Kolektiv je znova zategnil pas, žrtvoval prosti čas in v rekordnem času zgradil prvo novo halo. Bila je rezultat dela lastnih kadrov in narejena po lastnih tehnoloških načrtih. Novi prostori so omogočili težko zaželeno posodobitev in dopolnitev tehnologije. Postavljeni so bili prvi tekoči trakov, na katerih so izdelali preko 500 izdelkov dnevno. Konec leta 1964, ko je v Gorenju delalo že 680 ljudi, so na trg poslali že dobrih 100 tisoč aparatov.

60-ta
V šestdesetih letih so v Gorenju izdelovali najprej štedilnike in peči na trda goriva, ki so se jim kmalu pridružili prvi električni in plinski štedilniki, nato prvi pralni stroji in konec desetletja še hladilniki. Čeprav ni bilo dovolj visoko izobraženega kadra, je bila večina proizvodov in tudi del proizvodnih procesov rezultat lastnega dela: znanja, zdrave pameti in izkušenj, povezanih s predanostjo delu in podjetju.

Zaradi večje tehnične zahtevnosti aparatov in vedno večje količine izdelkov pri potrošnikih, je bila leta 1967 ustanovljena moderno zasnovana in fleksibilna servisna služba. Ta usmeritev v negovanje pristnih stikov z neposrednimi kupci se je pokazala kot pravilna in je še danes eden močnejših prodajnih argumentov Gorenja.

Ponudba velikih gospodinjskih aparatov brez hladilno-zamrzovalne tehnike ni bila popolna. Tako so leta 1969 zgradili novo, takrat tehnološko najmodernejšo halo hladilnikov, kjer so prvič tudi izkoristili tudi tretjo dimenzijo prostora – višino – za transport in skladiščenje polizdelkov. Pričeli so s proizvodnjo kompresorskega hladilnika, povzetega po francoskem modelu, in do konca leta izdelali več kot 8500 aparatov. Povprečna letna proizvodnja v naslednjih desetih letih je bila 300 tisoč hladilnikov.

Celotna delovna površina Gorenja je v tistem obdobju znašala 30 tisoč m², skupaj z zelenicami, potmi in parkirnimi prostori pa skoraj 60 tisoč. Gorenje je postalo največji proizvajalec bele tehnike v takratni domovini; zaposlenih je bilo okrog 1400 delavcev.

Leta 1970 so v sodelovanju z nemško blagovno znamko Krups začeli s proizvodnjo malih gospodinjskih aparatov, katerih proizvodnja se je dve leti kasneje preselila v novo tovarno Gorenje MGA v Nazarjah. Leta 1971 je bil izdelan prvi televizijski sprejemnik blagovne znamke Körting. Televizorje Gorenje so v Elektroniki najprej izdelovali v črno-beli verziji, takoj zatem še barvne. Ponudbo so razširili s proizvodnjo kuhinjskega pohištva. Na osnovi široke palete izdelkov je postal Program DOM leta 1974 temeljna razvojna usmeritev Gorenja: »osvojiti gospodinjske in druge aparate, ki soustvarjajo človeku topel dom, ki mu omogočajo stik s svetom, razvedrilo in prijazno bivalno okolje«.

70-ta
Širi, posodablja in razvija se ponudba gospodinjskih aparatov. Letna proizvodnja je z okrog 800 tisoč zrasla na čez 1,3 milijona, poleg tega pa so letno izdelali še 700 tisoč malih gospodinjskih aparatov. Več kot polovica aparatov je bila za izvoz.

Mednarodna usmeritev podjetja je v sedemdesetih letih vodila v širjenje mreže lastnih podjetij v tujini, temu pa je sledila strma rast prodaje. Leta 1972 je bilo ustanovljeno prvo predstavništvo na tujem, v Münchnu. Tega leta je bil postavljen tudi nov obrat za izdelavo zamrzovalnikov, letna proizvodnja Gorenja pa je dosegala milijon različnih aparatov za dom. V Gorenju takrat niso poznali skladišča gotovih izdelkov – aparati so odhajali naravnost s trakov na vagone in h kupcem.

V skupino Gorenje se je v sedemdesetih s pridruževanjem in prevzemi vključilo šestnajst podjetij iz cele Jugoslavije. Zaokrožili so paleto izdelkov za dom, ki so bili plod lastne raziskovalne razvojne dejavnosti. Med leti 1973 in 1978 je število zaposlenih z 11 naraslo na več kot 20 tisoč. To je bil tudi čas, ko je podjetje začelo vračati zaposlenim svoj dolg: namesto na gradbiščih in v proizvodnih halah so lahko svoj prosti čas preživljali na kulturnih prireditvah in športnih aktivnostih v organizaciji Gorenja. Predan odnos do dela, skrb za izobraževanje, solidarnost, skrb za družbeni standard so ustvarjali posebno kulturo podjetja, katere bistveni del je bila tudi pripadnost Gorenju do upokojitve.

Vrhunec svoje poslovne rasti je »socialistično« Gorenje doseglo z nakupom »kapitalističnega« podjetja zabavne elektronike Körting leta 1979. Jugoslavija je zaradi neenakomernega razvoja republik zaostrila sistem dogovorne ekonomije, kar je pomenilo povečanje vmešavanja politike v gospodarstvo. Zato projekt Körting ni tekel po načrtih in krizo poslovanja je občutilo tudi Gorenje. Leta 1981 so se delovne organizacije Gorenja združile v Sestavljeno organizacijo združenega dela (SOZD) Gorenje. To prisilno združevanje je še poglobilo krizo in leta 1983 je vanj prišla sanacijska ekipa s Hermanom Rigelnikom na čelu. Sanacija je bila uspešna in Gorenje je po nekaj letih znova beležilo odlične rezultate. Leta 1989 se je podjetje preoblikovalo v Koncern Gorenje, d.o.o. To je bil tudi začetek projekta internacionalizacije Gorenja.

80-ta
Če je v sedemdesetih rasel predvsem obseg proizvodnje, je za osemdeseta leta bolj značilen upravljavski, informacijski, procesni, tehnološki, oblikovalski razvoj. Leta 1984 so v Gorenju izdelali rekordnih milijon osemsto tisoč velikih gospodinjskih aparatov.

Dogodki na tleh bivše Jugoslavije v letu 1991 in pozneje so močno vplivali na poslovanje Gorenja. Leta 1993 je prijel za krmilo Gorenja Jože Stanič. Začelo se je preoblikovanje podjetja v delniško družbo, ki je bilo zaključeno v petih letih. Rešitev zaradi izgube velikega dela »domačega« trga je bila v intenzivnejši usmeritvi na tuje trge, kjer je Gorenje že dve desetletji razvijalo prodajno mrežo z lastnim kadrom. Širitev se je usmerila tudi na vzhodne trge, sočasno pa so tako ali drugače ohranjali prisotnost na trgih bivših republik Jugoslavije. Delež izvoza se je s 60-odstotnega z začetka sedemdesetih let dvignil na več kot 90 odstotkov v devetdesetih. Praznovanje petdesetletnice Gorenja z novo halo hladilnikov je pokvaril požar v Galvani.

90-ta
Devetdeseta leta so bila desetletje intenzivnega tehnološkega in oblikovalskega razvoja aparatov. Leta 1997 so v Gorenju naredili izjemno inovativen izdelek, elektronski pralni stroj Simple&logical s preprostim upravljanjem na dotik. Leta 1998 so naredili linijo hladilnikov Old Timerjev s podobo nostalgije petdesetih let. Bela tehnika v tem času ni več samo bela, aparati postanejo tudi elegantno črni, srebrni ali celo zasijejo v intenzivnih barvah. Prva linija Gorenje Pininfarina leta 2000 je na trgih presegla vsa pričakovanja.Gorenje je preseglo magično mejo dveh milijonov aparatov letne proizvodnje.

Zadnje desetletje so v Gorenju, kljub težavam zaradi požara, pričeli optimistično in z velikimi načrti. Galvana je bila kmalu obnovljena, proizvodnja hladilnikov se je preselila v novo tovarno. Leta 2003 je prevzel vodstvo Gorenja Franjo Bobinac. Gradili so razstavno-prodajne salone v tujini. Svoje inovativne, tehnološko dovršene in vrhunsko oblikovane izdelke in linije gospodinjskih aparatov je Gorenje predstavljalo po vsej Evropi, od Moskve do Istanbula.

Leta 2005 je bila v Gorenju obnovljena tradicija hišnih sejmov Gorenje Trade Show. Nadaljevali so s strategijo povezovanja s tujimi zvenečimi oblikovalskimi imeni. Po Pininfarini so k sodelovanju povabili svetovno znanega francoskega oblikovalca mlajše generacije Ora-?ta, v obdobju pred praznovanjem šestdesetega jubileja pa so se povezali z novo oblikovalsko ikono, Karimom Rashidom.

Zadnje desetletje je bilo za Gorenje zelo živahno tudi investicijsko. Leta 2004 so v Velenju odprli nov zelo sodoben logistični center, del Gorenja I.P.C in Gorenja INDOP sta se preselila v nove prostore v Šoštanju, zgradili so novo tovarno zamrzovalnih skrinj in samostojnih hladilnikov v Valjevu, Srbiji. Kupili so češko tovarno štedilnikov Mora Moravia in nizozemskega ponudnika gospodinjskih aparatov ATAG.

Ambiciozne načrte je Gorenju lani okrnila svetovna gospodarska kriza in leto je minilo v iskanju rešitev za nadaljnji obstoj in razvoj. S profesionalnim pristopom in velikim trudom so nekaj težav že premagali, znali so odreagirati na potrebe tržišč, obdržati kupce in okrepiti poslovno sodelovanje na posameznih trgih. Pri tem se zavedajo, da bodo uspešno izšla iz krize le tista podjetja, ki bodo tudi v kriznih časih ohranjala visoko raven inovativnosti in razvojnih aktivnosti ter konkurenčnosti na trgu. Za naslednjih 60 let ustvarjalnosti.