Pogovor s Petro Majdič

Vsakič znova preseneti s svojo odprtostjo. Sproščena, komunikativna, zazrta v svet. Izžareva samozavest in hkrati preprostost. Petra Majdič vsekakor ni običajno dekle, saj so ji všeč stvari, ki izstopajo na poseben način. To je lahko kos starinskega pohištva, skandinavska arhitektura ali preprosto nevsakdanja drža pri poziranju pred fotoaparatom. Pa ne zato, ker bi bila samovšečna, temveč zgolj odprta do nevsakdanjosti. Kot vrhunska športnica v teku na smučeh stremi k vedno novim uspehom, in zato trdo gara. Kadar si lahko iz svojega natrpanega urnika utrga kakšno minuto zase, uživa v vsakdanjih drobnih stvareh in dogodkih, kot so branje časopisa, kuhanje kosila in druženje s tistimi, ki jih ima rada. Pred kratkim je prenovila staro družinsko hišo na Gorenjskem, v katero je vložila veliko energije in predvsem povsem svojega stila, ki ga je opisala kot dinamičnega. Z nami pa je spregovorila tudi o svojih življenjskih nazorih in pogledih na svet.

Kako poteka vaš dan?

Moj dan sestavljajo vsakodnevna rutina zgodnjega vstajanja, dopoldanskega treninga, po kosilu sestanki in službena organizacija, enourni počitek, popoldanski trening, raztezanje, dihalne vaje, masaže, delo s fiziokinesteziologom, ki mi pomaga razvijati notranje mišice za ravnotežje, po večerji pa zopet sestanki, službene obveznosti, analize treningov. Skratka, urnik je poln, a zadnja leta sem pač sprejela dejstvo, da živim življenje vrhunske športnice in malo manj življenje običajnega človeka.

Kakšen bi bil vaš idealni dan?

Začel bi se s poznim vstajanjem, ker sem v resnici nočen tip človeka, ki zjutraj težko vstane, ritmi treningov pa tega žal ne dopuščajo. Sledilo bi uživanje ob jutranji kavi in prebiranju časopisov. Potem druženje z ljudmi, ki jih imam rada, in kuhanje kosila. Obožujem kuhanje in peko!

Kot strastno kuharico vas moram takoj vprašati, kaj najraje jeste?

Sem zelo sladkosneda in obožujem peciva vseh vrst, predvsem čokoladna. Sem tudi strastna kofetarica, in to je moja edina razvada, ki se ji ne morem odpovedati. Ena mojih najljubših jedi pa so tradicionalni slovenski skutni ali marelični cmoki z drobtinami in cimetom. Te tudi sama odlično pripravljam.

Koliko upoštevate smernice zdrave prehrane, koliko se s tem ukvarjate in kako se prehranjujete?

Dejstvo je, da telo potrebuje vse, sladko, slano, kislo in tudi grenko, na kar mi vsi kar malo pozabljamo. Tako da kakšno pivo včasih sploh ni tako napačno. Je pa res, da je treba vse uživati v zmernih količinah ter poslušati svoje telo. Telo v bistvu samo pove, kaj potrebuje, če mu le prisluhnemo. Pa da jemo takrat, ko je čas za to. In ne zgolj enkrat na dan, zvečer pred televizijo, ker prej nimamo časa. Sama zaradi športa nimam ravno običajne presnove in prehranskih potreb. Nikakor namreč ne smem in ne morem izpustiti niti enega obroka, vmes pa tako ali tako neprestano malicam in nekaj grizljam.

Bi lahko rekli, da živite z naravo?

Definitivno. Že treningi, ki vsak dan, v vseh letnih časih potekajo zunaj, mi to nehote narekujejo. Tudi ritmi letnih časov so mi ljubi in grdo vreme na treningu me sploh ne moti. Dež se mi zdi očiščujoč in poleti, ko je toplo, ko tečem, je to zame prav prijeten
občutek. Mislim, da prevečkrat delamo krivico naravi, ko slišimo vremensko napoved, ki ni ravno sončna, in nismo zadovoljni.

Kako spremljate razvoj sodobnih tehnologij?

Na tem področju sem zagrizena tradicionalistka. Stvari, ki se jih navadim, zelo težko menjam. Ravno sem zamenjala mobilni telefon in mi je grozno, ker novega sploh nisem vajena uporabljati. Sam tehnološki razvoj me sicer zelo zanima, tehničen tip pa nisem preveč.

Potem ste v svojo hišo najbrž vgradili krušno peč?

Ja, seveda, krušno peč in kamin. Drugače pa kombiniram sodobno s starim. V kuhinji imam plin na steklokeramičnem kuhališču ter pečico z upravljanjem na dotik. Je pa res, da smo predvsem ženske tiste, ki kupujemo z očmi, ki gledamo predvsem na dizajn izdelkov, in včasih pri tem pozabimo na praktičnost.

Naš svet je vedno bolj tehnološko razvit. Pa smo tudi ekološko vedno bolj osveščeni?

No, ekološko smo vedno bolj osveščeni, naredimo pa nič. In to je naša tragika.

Mislite na osebnem nivoju ali na nivoju države, zakonodaje in proizvajalcev?

V bistvu na vseh nivojih, še najmanj pa naredimo na osebnem nivoju. Država in zakonodaja sta tako ali tako vzvoda, ki stiskata podjetja in proizvajalce. Problem je naš osebni nivo. Vsak se namreč zaveda, koliko emisij spusti en avto v zrak, ampak zaradi tega se še ne bo peljal v službo s kolesom, kot to na primer masovno počno Danci ali Nizozemci. Slovenci sploh pri vsaki stvari tako radi rečemo, da bomo nekaj naredili, ko bo to naredil tudi sosed. Skandinavci imajo pri tem ravno obratno logiko. Pri varovanju okolja doživljajo osebno zadovoljstvo in ne počno nekaj zato, ker to dela sosed, ali pa zato, ker vsi ostali tako delajo.

Če z ekologije preidemo na družbeno odgovornost, 20 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v obilju in ostalih 80 v pomanjkanju in revščini. Kaj menite o dobrodelnih akcijah, ki jih organizirajo številne organizacije in podjetja po svetu, da bi to nesorazmerje ublažili?

Vse te akcije zelo podpiram, imam pa tudi povsem svojo pot. Vsako leto namreč en del svojega zaslužka podarim izbrani, pomoči potrebni osebi ali družini. Pod pogojem, da ta ne izve, kdo je darovalec, saj se s tem tudi ne želim nikjer javno izpostavljati. To je moj osebni, intimni način darovanja. Sem pa tudi odzivna v številnih organiziranih akcijah, predvsem tam, kjer se dela za otroke. Z veseljem darujem pouličnim igralcem, ki pokažejo vsaj minimalno kreativnost ali željo po tem, da nekaj naredijo, v nasprotju z berači. Sama si namreč nisem nikoli mislila, da bom lahko živela od športa, sploh pa ne od teka na smučeh. Iz hvaležnosti za to, kar je bilo meni dano in omogočeno, poskušam vsaj malo pomagati še drugim. Sicer pa je včasih za lepši dan dovolj že nasmešek.