Intervju s Petro Majdič

Vem, da bom svojo spominsko zbirko obogatila še z veliko pari smuči

Petra Majdič se je s tekom na smučeh kot prostočasno dejavnostjo začela ukvarjati, ko je bila stara enajst let. Njen talent in karakterne odlike pa so kmalu pokazale potenciale zaradi katerih se je pri petnajstih začela s tekom na smučeh ukvarjati intenzivno. Do prelomnega leta 1998, ko se je prvič udeležila članskega svetovnega prvenstva, je že bila večkratna pionirska, mladinska, juniorska in članska državna prvakinja. V naslednji sezoni je že dosegla najboljši slovenski rezultat v klasični tehniki in začela nabirati točke svetovnega pokala. Sezono kasneje se je uvrstila med trideseterico najboljših. Nato pa so se uspehi samo še vrstili eden za drugim. Leta 2002 se je udeležila svojih prvih olimpijskih iger, postala je del petnajsterice najboljših, lani je nastopila na svojih drugih olimpijskih igrah, kjer ji je medalja ušla za las, letos pa je s konkurenco dobesedno pometla in osvojila četrto mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Za prihodnjo sezono si je zastavila nove ambiciozne cilje. Povedala je, da želi ostati na vrhu, izboljšati svojo tehniko v klasični tehniki in napredovati na vsaki tekmi.

Kakšni so občutki, o čem razmišljate, ko pridete v cilj in se zavedate, da ste prehiteli vse tekmice?

Fantazija, olajšanje in ena velika sproščenost. En super občutek.

Tek na smučeh je garaški šport, od kod motivacija za vztrajanje? Kako se spoprijemate z naporom?

Ko se enkrat navadiš, je čisto enostavno. To garanje je preprosto moj način življenja in v bistvu mi napor, ki ga nekdo, recimo povprečen športnik, ne bi prenesel, sploh ne predstavlja takšnega garanja. Jaz sem na to preprosto navajena, moje telo to prenese. Takšno količino mlečne kisline, ki jo je moje telo sposobno presnavljat, bi lahko zaradi nje povprečen športnik padel v komo, v vsakem primeru pa bi ga odpeljali na urgenco. Moja motivacija za vztrajanje so moji cilji, za katere verjamem, da jih bom s pravim trudom dosegla.

Kaj se vam odvija v glavi, ko so moči že čisto pri koncu, cilj pa je še oddaljen? Ali kdaj vmes, med napornimi treningi ali na tekmi razmišljate: »Kaj mi je bilo tega treba«?, bi se včasih najraje predali? Ali vam to šine med misli?

Ko začutim izčrpanost, začnem šteti. Nikoli pa se med tekmo ne sprašujem, ali mi je bilo tega treba. To razmišljam pred tekmo, ko sem živčna in ko vem, kako naporno bo. Nikoli si tudi ne rečem: »Spet me bo vse bolelo, spet bom utrujena, tako kot vsakič znova...« Si pa med tekmo, ko je zelo hudo, rečem: »Samo še tole zdržiš, pa bo konec,« in štejem do deset.

Najbrž se na te napore pripravljate tudi s kakšnimi posebnimi psihološkimi treningi za krepitev pozitivne motivacije?

Že po naravi nisem negativno naravnana. Kljub temu delam na sebi in na psihični motivaciji vnaprej. Ko se vprašam, v kakšni formi želim biti jeseni in kakšne cilje si želim takrat doseči, vem, da moram delati na predpripravah, čeprav mi je ta trenutek odveč in bi raje počivala, ker sem utrujena in potrebna počitka.

Konkurenca je, tako kot pri vseh športih zelo močna – vam predstavlja strah ali vas dodatno podžiga?

Dobro vprašanje. Ne glede na rezultat, me konkurenca vedno spodbuja, da dam vse od sebe. Ko pa zmagam, pa še toliko bolj čakam na naslednjo tekmo, da znova vse nažgem. Me je pa hkrati strah, ker nimam sto odstotnega zaupanja vase, ker je recimo neka tekmovalka danes močnejša kot jaz. Sicer pa je malo strahu samo po sebi tudi motivacija.

Kaj je za vas največja vrednota v življenju? Imate morda v življenju kakšen poseben moto?

Največji vrednoti zame sta zdravje in družina. Moj moto pa je, da kar delaš, delaj pošteno in po svojih najboljših močeh.

In kakšni so vaši življenjski cilji? Kje se vidite v prihodnosti?

Si ustvariti družino in postati mati najmanj enega para otrok. Da pa bi v prihodnosti nadaljevala svojo kariero na področju športa, se ne vidim. Tudi zato, ker sem sedaj tako močno notri, da bom najprej potrebovala nekaj časa, vsaj par let da zadiham in si napolnim baterije, šele potem pa bom lahko rekla kako in kaj. Najverjetneje se bom posvetila turizmu.

Kako bi sebe karakterno opisali? Katere so vaše osebnostne lastnosti so vas ob izjemni fizični pripravljenosti ponesle med zmagovalke? Ste optimist, realist ali pesimist?

Sem zelo ambiciozna in trmasta. Trmasta v pozitivnem smislu, zato ker tisto, kar si zadanem, tudi dosežem, ampak ne na račun drugih. Tudi vztrajna sem in optimistična. Pravzaprav večni optimist.

Kje vidite povezanost oziroma podobnost med gospodarstvom, podjetništvom in športom?

Vse povezuje pozitiven duh in dejstvo, da če želiš v nečem uspeti, potrebuješ ogromno znanja, ogromno pozitivne volje in ogromno vztrajnosti. Sama vedno govorim, da se da vse narediti. Dostikrat slišim, kako je Slovenija majhna in kako majhen je naš trg. Ampak to govori tisti, ki si sploh ne upa poskusiti! Če poskusiš nekaj narediti enkrat, dvakrat, trikrat, in ti vsakič znova spodrsne to še ne pomeni, da ne moreš uspeti in moraš zato kar obupati. Če boš poskusil stokrat, pa verjamem, da ti lahko nekje uspe. Potrebna je vztrajnost. Poglejte na primer Gorenje, ki je ena najboljših znamk na svetu, ne samo v Sloveniji. In to je plod dela in vztrajnosti, ker verjamete, da zmorete.

Kaj vam osebno pomeni sponzorstvo Gorenja, napis Gorenje na traku?

Ogromno. Ko uspeš, ne potrebuješ veliko drugih - kar naenkrat se ti vsi ponujajo in te trepljajo po rami. A potrebuješ jih takrat, ko se še pravzaprav sploh nisi dokazal. In odkar jaz pomnim, je bilo Gorenje moj generalni sponzor. To je tisto kar me zelo navezuje na Gorenje. Emocije spoštovanja. Gorenje zelo cenim tudi zato, ker prav tako kot jaz, deluje na področju, kjer je izredna konkurenca in kjer je težko uspeti. In vseeno so dosegli mesto med vodilnimi podjetji na svojem področju. Mojo pozornost ste pritegnili tudi s fantastično zgodbo hladilnika s kristalčki Swarovski. Ta je res svetoven! Največ mojega spoštovanja do Gorenja pa se skriva v dejstvu, da so mi stali ob strani ves čas moje kariere do danes, ne glede na to, ali sem dosegala dobre ali slabe rezultate, in tega ne bom nikoli pozabila.

Nam lahko poveste še kaj o smučeh, ki ste jih podarili Gorenju in Združenju Manager za dobrodelne namene?

Zanimivo, da sem nekoč mislila, da se ne bom mogla nikoli ločiti od nobenih smuči s katerimi sem kdaj tekmovala. Vendar se mi sedaj sploh ni bilo težko odločiti ker vem, da bom svojo spominsko zbirko obogatila še z veliko pari smučmi. Doma imam namreč shranjeno celo vrsto tako vrhunskih kot vsakdanjih smuči, s katerimi sem bila resnično zadovoljna. Ko sem izbirala smuči za dobrodelno dražbo sem razmišljala katere naj podarim in se kaj hitro odločila, da mora biti to vrhunski par. Izbrala sem par s katerim sem tekmovala pred šestimi leti. Smučke so še vedno v odličnem stanju in so tudi uporabne. Z njimi sem bila res zadovoljna.